HYDRO

Splošne informacije o inertnih substratih

Izraz »gojenje na substratih« se pogosto uporablja nepravilno. Substrat je sopomenka za vse, v čemer in celo na čemer lahko rastlina raste. Substrat ali rastna podlaga torej služi temu, da drži rastlino na mestu. Primeri substratov so sadilni kompost, kokos in kamena volna.

Gojenje na substratih

infopaper-hydro_text_1V glavnem obstajata dve metodi gojenja s substrati: »drenaža v odpad« in recirkulacija. V sistemih gojenja z »drenažo v odpad« voda s hranili korenine oblije le enkrat in se nato zavrže. To je drugače pri sistemih, kjer drenažno vodo uporabimo znova, na primer v tako imenovanih recirkulacijskih sistemih.

V sistemih z »drenažo v odpad« ločujemo med interakcijskimi in neinterakcijskimi substrati. Dobro znan hranilni substrat je sadilni kompost. Drugi substrati lahko zadržujejo hranila. Takšen substrat so kokosova vlakna – njegove lastnosti dovajanja in zadrževanja hranil so drugačne kot pri sadilnem kompostu.

CANNA je razvila linijo izdelkov CANNA TERRA za gojenje na sadilnem kompostu. CANNA COCO je namenjen gojenju na kokosu. CANNA HYDRO je za substrate, ki ne zadržujejo ali sproščajo skoraj nobenih snovi: tako imenovane inertne substrate.

Uporaba sistemov z »drenažo v odpad« z inertnimi substrati

Izbira sistema z »drenažo v odpad« v kombinaciji z inertnim substratom je jamstvo za velik pridelek. Ta sistem v kombinaciji s kameno volno v vlogi inertnega substrata je najpogosteje uporabljena metoda gojenja v profesionalnem vrtnarstvu na Nizozemskem. Vsekakor pa to ni najlažja metoda gojenja in velik pridelek boste dosegli le s strokovnim pristopom.

Prednost te metode gojenja je, da natančno poznate sestavo vode s hranili in točno veste, kakšna hranila vaše rastline prejemajo. Je pa res, da drenažna voda odteče neposredno v okolje, zato je zelo pomembno, da so izbrana hranila zasnovana za to metodo gojenja. Le tako boste lahko prepričani, da bodo v okolje odtekle najnižje mogoče količine ostankov snovi. CANNA HYDRO smo razvili posebej za to metodo gojenja.

Prednosti in slabosti hidroponskega gojenja

Prednosti hidroponskega gojenja vključujejo natančno upravljanje hranil, količine vode in vrednosti pH. Ima pa še veliko drugih prednosti. Skoraj nobenih težav ne boste imeli z boleznimi ali plevelom, povezanih s sadilno mešanico; substrati, ki se uporabljajo za hidroponsko pridelavo, ne vsebujejo plevela in bolezni, zato jih pogosto imenujemo sterilni. Poleg tega je merjenje vrednosti pH in električne prevodnosti v rastnem substratu preprosto. Z merjenjem električne prevodnosti lahko ocenimo skupno količino raztopljenih soli.

Slabost hidroponskega gojenja je, da uporabljenega substrata ne moremo zmeraj uporabiti znova ali reciklirati. Druge slabosti vključujejo višje začetne stroške za same substrate in potrebno opremo. Lahko pa ste prepričani, da se vam bo ta vložek vrnil z doseženim pridelkom.

V preglednici 1: Pregled prednosti in slabosti sistemov z »drenažo v odpad« z inertnimi substrati:

 Odprti sistemi (drenaža v odpad)Zaprti sistemi (recirkulacijski)
Prednosti Rastline neprekinjeno prejemajo sveža hranila

Primerni so tudi za gojenje pri »slabi« kakovosti vode (z električno prevodnostjo 0,75 ali višjo)
Ni potrebe po drenaži

Korenine dobijo veliko zraka
Slabosti Večja poraba vode in hranil

Drenažno vodo je treba zavreči
Bolezni se lahko z vodo s hranili razširijo po celotnem sistemu

Vrednosti pH in električne prevodnosti v hranilih je treba natančneje spremljati
Hranila CANNA HYDRO CANNA AQUA

Zgodovina kamene volne

Ni natančno znano, kako so odkrili kameno volno, ena od zgodb o odkritju pa je ta: Kameno volno so odkrili po naključju leta 1840. Raziskovalci so pri vzpenjanju na vulkan na Havajih opazili dolge niti, ki so visele z dreves. Lokalni prebivalci so verjeli, da so to božji lasje, ki jih je ta pulil iz vulkana, ko je bil nezadovoljen. Preiskava pa je pokazala, da so bili ti božji lasje pravzaprav diabaz – tekoča vulkanska kamnina, ki jo je po izstopu iz vulkana ohladil in razpihal veter.

Danes kameno volno izdelujejo v tovarnah. Vulkanske kamnine zmeljejo v pesek, ki ga nato segrejejo na 1500 °C, saj se pri tej temperaturi stali. Viskozno snov nato zlijejo na hitro vrteče se plošče. Tako nastanejo kapljice in vsaka od njih se raztegne v dolgo vlakno. Ta vlakna sušijo v peči, nato pa jih stisnejo v plošče kamene volne. Končni izdelek kakršne koli oblike je nato mogoče narezati na poljubno velikost. V tem procesu iz 1 m3 surovine za plošče nastane nič manj kot 90 m3 kamene volne. Na začetku 70. let 20. stoletja so ugotovili, da je kamena volna razen kot toplotna, protipožarna in zvočna izolacija uporabna tudi kot dober rastni substrat za rastline. V velikem obsegu je bila za gojenje prvič uporabljena na Nizozemskem leta 1975. Kamena volna, ki se uporablja v gradbeništvu za toplotno in zvočno izolacijo, ni primerna za gojenje rastlin zaradi mineralnega olja, ki ga dodajo, da material za plošče odbija vodo.

Za vrtnarstvo so razvili posebno različico kamene volne, ki lahko vpije in zadrži velike količine vode. Takšna kamena volna ima znatno kapilarno zmogljivost, kar pomeni, da lahko zadrži veliko količino vode. Ta vrsta kamene volne lahko zadrži do 80 % vode in še vedno vsebuje 15 % zraka. Preostalih 5 % teže je sama kamena volna.

Vsaka rastlina ima drugačne potrebe, zato so razvili različne vrste kamene volne. Glavna razlika je v strukturi vlaken – ta so lahko vodoravna ali navpična, različne debeline in gostote. Kamena volna je na voljo v različnih oblikah in velikostih – na primer v obliki majhnih vložkov ali kock za kalitev in razmnoževanje, v katerih se lahko semena ali potaknjenci ukoreninijo. Te kocke se prilegajo v bloke, kjer lahko mladike rastejo naprej. Obstajajo tudi plošče vseh mogočih mer. Poznane so tudi kot plošče, na katere lahko namestite bloke z mladikami.

Veliko rastlinam ne ustrezajo »mokre noge«. Premehka plošča kamene volne vsebuje preveč vode, pretrda pa bo ovirala rastoče korenine. Trda plošča pomeni, da rastlina velik del svoje energije porabi za razvoj korenin – energijo, ki bi jo lahko bolje uporabila za rast nadzemnega dela. Idealna plošča kamene volne je torej takšna, ki ni pretrda in ima vodoravno strukturo, da je na voljo dovolj prostornine za rast korenin. Kakovost rastline je v veliki meri (natančneje 50 %) določena pod zemljo – večji je obseg korenin, bolj zdrava bo rastlina in večji bo pridelek.

Večina plošč kamene volne je zavita v plastiko, zaradi česar jih je lažje predhodno namočiti. Deli, ki ostanejo suhi pri predhodnem namakanju, se ne bodo zmočili niti med gojenjem. Zato je pomembno, da ste v fazi predhodnega namakanja na to pozorni.

Vpliv na okolje

Eden od vidikov gojenja, na katerega pogosto pozabljamo, je odpadna voda s hranili, ki odteka v kanalizacijski sistem. Drenažna voda s hranili CANNA HYDRO ne vsebuje močnih onesnaževal, zato je obremenitev okolja zelo majhna. Naslednja pomembna razlika med hranili CANNA HYDRO in drugimi izdelki za sisteme gojenja z »drenažo v odpad« so uporabljene surovine za plošče. CANNA za svoje izdelke skrbno izbere le najčistejše surovine za plošče, zato je v drenažni vodi bistveno manj delcev težkih kovin. Še ena pomembna razlika v primerjavi z drugimi izdelki za sistem z »drenažo v odpad« je v tem, da recept za hranila CANNA HYDRO ne vsebuje rdečega železa. Trditev, da rastline lažje absorbirajo rdeče železo, drži le za pri višjih vrednostih pH; razpon vrednosti pH, ki ga vzdržujemo v sistemih gojenja z »drenažo v odpad«, je za ta namen prenizek. Mnogim izdelkom so dodane velike količine rdečega železa, ki bi naj rastlinam zagotovile absorpcijo zadostne količine železa, vendar rastline velikega deleža tega železa ne absorbirajo. CANNA v svojih izdelkih HYDRO namesto rdečega železa zato uporablja posebno rumeno različico. Rastlina bo rumeno različico železa dobro absorbirala tudi pri dejanskih vrednostih pH v koreninskem okolju. Potrebnega je torej veliko manj rumenega železa kot rdečega, ki se na veliko uporablja. Predpostavka, da so sistemi z »drenažo v odpad« za okolje bolj škodljivi kot recirkulacijski sistemi, zato ni povsem pravilna.

Odpadna voda obstaja v obeh vrstah sistemov.Sistemi z »drenažo v odpad« nenehno odvajajo majhne količine vode, recirkulacijski sistemi pa občasno odvedejo relativno veliko količino. Količina odpadne vode je odvisna od namakalnega sistema in suhosti substrata – suh substrat potrebuje več vode s hranili kot moker substrat – in ne od vrste sistema gojenja.

Ocenite članek: 
še neocenjen